MOJE POTI
torek, 8. december 2009
"V NEZNANO"
In ko NEZNANO postane ZNANO!!
Sobota, 21. November 2009 s PD Pošte in Telekom Ljubljana
Gori doli in naokoli…predpisana planinska oprema kot so nepremočljivi čevlji in svetilka, pa obvezna osebna izkaznica zaradi gibanja v zaprtem območju, kosilo v neznani koči ..je pisalo na vabilu članom na jesenski vsakoletni izlet »V NEZNANO«, ki ga že tradicionalno pripravita in vodita vodnika Matjaž in Marina Pirš. Tudi tokrat je bilo med udeleženci veliko ugibanj, kam pa gremo. Radovednost je bila še večja zaradi zgodnje ure odhoda, kar je nakazovalo, da gremo daleč, vendar vse do zadnjega je bil naš cilj skrbno zavit v skrivnost. Zvito so nekateri spraševali voznika, kam nas bo peljal, vendar se ni dal pretentati. Avtobus je zavil po južni obvoznici, kar pa še vedno ni pomenilo prave smeri, saj smo v preteklosti že doživeli, da smo se malo vozili po obvoznici okrog Ljubljane. To se tokrat ni zgodilo, peljemo se proti Celju in naprej proti Mariboru. Glede na izbrano »jodlarsko glasbo« smo sklepali, da gremo morda v sosednjo Avstrijo, seveda, če to ni spet načrtno »zavajanje«. Pri Mariboru zavijemo desno, v smeri proti Prekmurju in naprej v smeri mejnega prehoda Dolga vas. Na teh izletih je že v navadi, da nam vodnika z nagradnimi vprašanji odkrivata svoj cilj in počasi se nam le začne "svetiti«, kam gremo. NE-znano je tako postalo ZNANO - BLATNO JEZERO na Madžarskem. Pa saj je nam voznik zjutraj povedal, da nas pelje«nekam v blato«.
O naši sosednji državi vemo bolj malo, še najbolje poznamo Lenti kot čezmejni priljubljen nakupovalni kraj in da je to pretežno nižinska dežela in kot taka za planince manj zanimiva. V vožnji po tej ravninski pokrajini opazujemo dolge brezkrajne njive oz. polja, ob cesti pa razložena naselja in vasi z razpadajočimi fasadami in strehami, ki v vremenski tmurnosti tega dne še bolj groteskno dajo slutiti revščino tega področja in njihovih prebivalcev. Iz pretežno ravninske pokrajine pa se severno od Blatnega jezera vzpenjajo posamezni griči, znameniti vulkanski stožci, ostanki zadnjih delujočih vulkanov v tem delu Evrope. Prav ta bazalt je zaslužen za vinorodnost te pokrajine.
Hojo pričnemo blizu kraja Tapolca, od koder se skozi skrbno obdelane vinograde in mimo številnih vikendov, ki ta čas samevajo, povzpnemo na vrhu griča St. Gregorij. Znamenitimi vulkanskimi stožci, ki so ta dan zaviti v meglo, med mogočnimi drevesi, obdanimi z bršljanom, dajo skrivnosten pridih, spomnijo nas na zgodbice o zakletih gradovih in in skritih zakladih. Tudi naš cilj, vrh Szent György (
Izlet smo zaključili na naši strani meje v Suhorju z okusnim bogračem, ki nam po naporih tega dne zelo teknil. V poznih nočnih urah se vračali domov, polni novih spoznanj o sosednji deželi .
Lepo presenečenje sta nam vodnika pripravila, dobro smo se preizkusili tako v hoji kot dolgi vožnji, glavna nagrada pa je spet ostala ne podeljena-nihče ni prinesel s seboj na vabilu predpisanih rekvizitov in opreme za ta pohod.
Zapisala in fotografirala : Irena Mlakar