31. MARTINOV
POHOD po vzhodnih obronkih Gorjancev s PD PT LJ
Martinovo,
ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki simbolično zaključuje obdobje
dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu. Do dneva praznovanja mora
biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter kleteh. Od tega, koliko ga je
bilo, je bilo nekdaj odvisno življenje ljudi, saj pred vrati že čaka dolga
mrzla zima.
"Za
soncem svetega Martina
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."
Kot je že
vrsto let v navadi, smo se tudi letos pridružili našim planinskem prijateljem
iz Brežic na njihovem že 31. Martinovem pohodu in martinovanju. Morda je bila malo
slabši udeležbi kot običajno kriva vremenska napoved dežja, vendar se je na
parkirišču pred cerkvijo na Čatežu zbrala
kar velika skupina planincev, poleg nas, še planinci iz Škofje Loke in seveda
Brežičanov, v želji po prijetnem druženju in veselem martinovanju.
Po
pozdravu našega gostitelja, predsednika PD Brežice Toneta in vodnika Tineta,
smo se kar hitro odpravili na pot, saj so oblaki na nebu napovedovali dež. Pot je
bila lahka, vremenu primerna. Hodili smo skozi vasice na južnem obrobju
Gorjancev Mrzlava vas, Vitovec, Globočice, malo po cestah, malo po vinorodnih
gričih in pašnikih, na koncu pa se
povzpeli še na Šentviško goro, 386 m visok vrh s cerkvico sv. Vida in čudovitim
razgledom na Brežice in okolico. Med hojo smo si lakoto potešili na turistični
kmetiji Pri Martinovih. Po kar 13 km dolgi krožni poti pa je seveda sledilo
martinovanje in druženje v restavraciji Štefančič v Brežicah. Tu so nas
presenetili z resnično obilno in bogato "martinovo pojedino",
glasbenik Vilko pa je poskrbel, da prav nihče ni obsedel pri mizi.
Letos
ljubljanskih vinogradnikov ni bilo, zato so priznanja za najboljše vino dobili
Brežiški vinogradniki. Spet nas je močno nasmejala, nam že znana skupina, ki je uprizorila krst mošta v vino.
Dan je
res vsem prehitro minil, kar ne bi še šli domov in tudi nihče nas niti ni k
temu priganjal, vendar vsakega lepega je enkrat konec in treba se je bilo
posloviti. Ob koncu sta naši planinki poskrbeli še za "častni predsedniški
ples", potem pa slovo od naših planinskih prijateljev z željo , da se čim prej
spet srečamo.
Domov smo
se vrnili v poznih večernih urah in kljub dežju, veseli, da smo resnično skupaj
preživeli en zelo prijeten dan.
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov