"V NEZNANO"

In ko NEZNANO postane ZNANO!!

Sobota, 21. November 2009 s PD Pošte in Telekom Ljubljana

Gori doli in naokoli…predpisana planinska oprema kot so nepremočljivi čevlji in svetilka, pa obvezna osebna izkaznica zaradi gibanja v zaprtem območju, kosilo v neznani koči ..je pisalo na vabilu članom na jesenski vsakoletni izlet »V NEZNANO«, ki ga že tradicionalno pripravita in vodita vodnika Matjaž in Marina Pirš. Tudi tokrat je bilo med udeleženci veliko ugibanj, kam pa gremo. Radovednost je bila še večja zaradi zgodnje ure odhoda, kar je nakazovalo, da gremo daleč, vendar vse do zadnjega je bil naš cilj skrbno zavit v skrivnost. Zvito so nekateri spraševali voznika, kam nas bo peljal, vendar se ni dal pretentati. Avtobus je zavil po južni obvoznici, kar pa še vedno ni pomenilo prave smeri, saj smo v preteklosti že doživeli, da smo se malo vozili po obvoznici okrog Ljubljane. To se tokrat ni zgodilo, peljemo se proti Celju in naprej proti Mariboru. Glede na izbrano »jodlarsko glasbo« smo sklepali, da gremo morda v sosednjo Avstrijo, seveda, če to ni spet načrtno »zavajanje«. Pri Mariboru zavijemo desno, v smeri proti Prekmurju in naprej v smeri mejnega prehoda Dolga vas. Na teh izletih je že v navadi, da nam vodnika z nagradnimi vprašanji odkrivata svoj cilj in počasi se nam le začne "svetiti«, kam gremo. NE-znano je tako postalo ZNANO - BLATNO JEZERO na Madžarskem. Pa saj je nam voznik zjutraj povedal, da nas pelje«nekam v blato«.

O naši sosednji državi vemo bolj malo, še najbolje poznamo Lenti kot čezmejni priljubljen nakupovalni kraj in da je to pretežno nižinska dežela in kot taka za planince manj zanimiva. V vožnji po tej ravninski pokrajini opazujemo dolge brezkrajne njive oz. polja, ob cesti pa razložena naselja in vasi z razpadajočimi fasadami in strehami, ki v vremenski tmurnosti tega dne še bolj groteskno dajo slutiti revščino tega področja in njihovih prebivalcev. Iz pretežno ravninske pokrajine pa se severno od Blatnega jezera vzpenjajo posamezni griči, znameniti vulkanski stožci, ostanki zadnjih delujočih vulkanov v tem delu Evrope. Prav ta bazalt je zaslužen za vinorodnost te pokrajine.

Hojo pričnemo blizu kraja Tapolca, od koder se skozi skrbno obdelane vinograde in mimo številnih vikendov, ki ta čas samevajo, povzpnemo na vrhu griča St. Gregorij. Znamenitimi vulkanskimi stožci, ki so ta dan zaviti v meglo, med mogočnimi drevesi, obdanimi z bršljanom, dajo skrivnosten pridih, spomnijo nas na zgodbice o zakletih gradovih in in skritih zakladih. Tudi naš cilj, vrh Szent György (415 m) je ovit v meglo, nekje v daljavi pa že vidimo odsev gladine jezera, ki je naš končni cilj. Spustimo se na drugo stran navzdol, spet med vinogradi. Bolj ko se bližamo morju, bogatejše, veličastnejše, večinoma s slamo krite so obnovljene hiše, kar kaže, da tu živi turizem. Del poti moramo žal hoditi tudi po asfaltni cesti skozi stepsko travnato pokrajino. Pred nami se že kaže na vzspetini naslednji cilj, razvaline nekoč zelo veličastnega gradu Szigliget iz 15. stoletja. Od tu so ob seveda lepšem vremenu kot ta dan, najveličastnejši razgledi na že omenjene stožce in na drugo stran pa na naš končni cilj, Balaton oziroma Blatno jezero. Po vzponu na grajski vrh in razgledovanju, nam je ostalo le še toliko časa, da se zapeljemo jezera. Kratek sprehod po njegovi obali, ki ima izgled kot "morska", z ladjicami, jahtami, ribiči, tudi galebi so preletavali nad gladino. Blatno jezero leži v zahodnem delu Madžarske, okoli 70 km vzhodno od meje s Slovenijo.Je največje jezero v Srednji Evropi in je drugo največje stepno jezero, imenujejo ga tudi Madžarsko morje. Jezero je podolgovate oblike v smeri JZ-SV, dolžine 77 km, široko med 4 in 15 km, leži na nadmorski višini 104 m, njegova površina pa meri 592 kvadratnih km. Ime dobilo najverjetneje še v času poselitve Slovanov , ko je to področje bilo del kneževine Spodnje Panonije, katerega središče je bilo Blatnograd ob Zali, ki se je takrat imenovala Blatna, verjetno po močvirju ob izlivu v jezero. Zaradi peščenega in plitvega dna je voda zelo motna. Poleti se hitro segreje, kar je doprineslo k razvoju kopališkega turizma. Pomembna pa sta tudi ribolov, jadranje in vinogradništvo.

Izlet smo zaključili na naši strani meje v Suhorju z okusnim bogračem, ki nam po naporih tega dne zelo teknil. V poznih nočnih urah se vračali domov, polni novih spoznanj o sosednji deželi .

Lepo presenečenje sta nam vodnika pripravila, dobro smo se preizkusili tako v hoji kot dolgi vožnji, glavna nagrada pa je spet ostala ne podeljena-nihče ni prinesel s seboj na vabilu predpisanih rekvizitov in opreme za ta pohod.

Zapisala in fotografirala : Irena Mlakar