MARTINOVANJE – 27.tradicionalno JESENSKO SREČANJE na Bizeljskem

Sobota, 15. november 2009

En hribček bom kupil, bom trte sadil,
prijat'le bom vabil, še sam ga bom pil.
Sladko vince piti to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.

Martinovo je po ljudskem reku jesenski pust, zahvala za letino, praznik, ki ga v vinorodnih pokrajinah še posebno slovesno obeležijo, kajti takrat se mošt spremeni v vino. Številne turistično kulinarične prireditve, planinci pa se planinsko s pohodi radi pridružimo tem navadam in običajem. Martinovanje z Brežiškimi planinci je postalo tradicionalno, saj smo se letos srečali že na 27. Martinovem pohodu, pohodu po t.i. Grajski poti po Bizeljskem.

»En hribček bom kupil…« poje Slomškova pesem, ki nas vabi na Bizeljsko, v vinorodno pokrajino, ki obsega valovito jugovzhodno pobočje Orlice in Kunšperške gore. Na vzhodu ga omejuje reka Sotla, na jugu in zahodu potok Dramlja in na severu hribovje Orlice. Ravninski del ob Sotli se postopoma dviguje v valovito gričevje, kjer prevladujejo prisojna pobočja z vinogradi in sadovnjaki, nad katerimi raste listnat gozd. Bizeljsko se imenuje tudi glavno naselje in grad, ki se je najprej imenoval po vitezih Wisell-Bizel in tekom stoletij je ta pokrajina po njih verjetno tudi dobila ime.

Člani našega PD Pošte in Telekoma iz Ljubljane smo se pridružili blizu 200 –tim planinskim pohodnikom iz Brežic in okolice, tudi iz sosednje Hrvaške so prišli ljubitelji tega pohoda. Zbrali smo se v mestecu Bizeljsko, kjer so nas Brežiški planinski prijatelji pričakali z dobrodošlico ob glasbi mladih harmonikašev. Iz središča mesteca krenemo mimo OŠ Bizeljsko in cerkve sv. Lovrenca, kjer je kot mlad kaplan služboval Anton Slomšek in ravno tu so nastale tudi njegove prve, danes že ponarodele pesmi. Pot po hribu navzgor s pogledi na Orlico, na hrvaško Zagorje z Medvednico, na mesto Klanjec, mimo številnih vinogradov z rdečkasto obarvanimi trtnimi listi, na katerih še ponekod vise posamezni ne odtrgani grozdi, mimo hramov in kleti, po sadovnjakih domače jablane in hrušk starih sort, ki so vedno bolj zaželene in iskane, tudi staro, skoraj že pozabljeno drevo nešplje opazimo.

Na svetu lepše rože ni,

kakor je vinska trta.

Pozimi spi, polet cveti,

v jesen sode nataka

Prvi počitek dolge kolone pohodnikov na kmetiji »Pri Mrazu«, kjer si ogledamo zbirko majolik iz 49 držav in vseh kontinentov. Gospodar nam postreže z majoliko rujnega in domačim kruhom, med postankom pa uživamo v čudovitem razgledu po vinogradih nazaj v dolino.

Pot vijuga med skrbno urejenimi nasadi, pripravljenimi na zimski počitek. Utrne se mi misel: koliko truda in ljubezni je potrebno, da ta žlahtna rastlina in njen plod obrodi, koliko gorja lahko da, kogar njen plod v užitek zapelja, pa vendar vsem ta rujna kapljica radost in življenje da.

Nadaljujemo naprej do kmetije Malusovih v Orešju, kjer je bil krajši postanek z dobrodošlico gostoljubnih domačinov, ki poskrbijo, da nismo ne lačni ne žejni. Od tu naprej krenemo na vrh Pečine (525 m), ter na povratku nazaj mimo Bizeljskega gradu, imenovan tudi Orešje in Lovske koče, ter mimo ene izmed najlepših razglednih točk na Bizeljskem, znamenitega »Lusthausa«, osmerokotne zgradbe, ki je nekdanji plemiški gosposki služila za srečanja, počitek in pokušino vin in že vrnitev nazaj na Bizeljsko.

Kak sladko je, poskusmo zdaj,

od vinske trte piti,

Bog ji še tudi za naprej,

obilno daj roditi.

Pohod smo zaključili z martinovanjem v Gostišču Kocjan v Stari vasi, z nastopom dramske skupine in prikazom pravega krsta mošta v vino, s plesom in kulinarično pogostitvijo kot se prazniku Sv.Matina spodobi. Tako kot vsako leto doslej so planinci vinogradniki prinesli svoj pridelek v ocenjevanje, komisija pa je podelila priznanja najboljšim. Planinski korak smo zamenjali s plesnim in prehitro se je bilo treba posloviti od prijaznih gostiteljev.

Preživeli smo lep planinsko pohodniško obarvan dan v hoji po razgibani gričevnati pokrajini, v spoznavanju kulturno etnografskih zanimivosti tega območja in v pravem planinskem druženju, kar našim gostiteljem hvaležni. Marsikdo si je na poti domov zamrmral tisto: »En hribček bom kupil,… Glejte že sonce zahaja, …Svetlo sonce…Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta…«

Zapisala in fotografije: Irena Mlakar

Verzi: A. Slomšek

. .