"Zaveži za življenje-tek z EUROPO DONNO"

Sobota, 26. september 2009

"TA SVET JE LEP,ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.TA SVET JE LEP,ČE NEKOGA RAD IMAŠ,ČE STISNEŠ ROKO KOMU,KI GA KAJ BOLI.TA SVET JE LEP,ČE SI ČLOVEK DO LJUDI."


Ob besedi RAK se še vedno zdrznemo. Marsikomu je ta zločesta bolezen že vstopila skozi stranska vrata v življenje, nikoli ne vemo, kdaj morda lahko pozvoni na glavna. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj, je upanje v ozdravitev. S pomočjo udeležencev dogodka in podpornikov je Slovenskemu združenju za boj proti raku dojk Europi Donni uspelo zbrati 7000 EUR, ki bodo namenjeni nakupu prepotrebne opreme za Onkološki inštitut.
Kljub lepemu vremenu, ki je vabilo v naravo, pa v trgatev in na številne druge prireditve tega dne, se je v Tivoliju zbralo rekordnih 1.300 udeležencev, med njimi mnoge znane osebnosti kot nogometaši in trenerji Olimpije, Jure Košir z ženo in številni drugi. Svoj kamenček v zbiranju sredstev pa je pripomogla tudi deseterica članov našega planinskega društva. Vse zbrane je nagovorila predsednica združenja Mojca Senčar, ki je izrazila veselje nad vse večjo prepoznavnostjo teka in njegovega namena, nad večjo osveščenostjo o raku dojk, zavedanje o pomenu zdravega načina življenja ter tudi pomenu medsebojnega druženja in humanitarnosti. Skupaj z županom mesta g. Zoranom Jankovičem sta nas povedla na množičen tek in hojo.
Športnemu delu je sledil pester zabavni program s številnimi plesnimi in glasbenimi izvajalci. Stare in mlade udeležence sta navdušila člana Čukov in seveda na koncu še nastop invalidne plesne skupine pod vodstvom tudi nam nekaterim planincem znane plesne učiteljice Petre Škofic.
Zapisala sem, da je SREČA, da lahko nekomu nekaj daš, sreča je tudi, da smo preživeli lep sončen dan v naravi skupaj v medsebojnem druženju. Sreča pa je bila tudi, da je prav članica našega društva Martina izmed množice udeležencev bila izžrebana in nagrajena s knjižno nagrado sponzorja .
Veseli smo, da smo bili, sicer mali, kamenček v množici, ki izkazala podporo humanitarni akciji. Nekaj nas je ta lep dan še podaljšalo s sprehodom do Rožnika in naprej do Mosteca.


Zapisala in fotografije: Irena Mlakar

Sprehod po Krvavcu - Izlet za zaposlene pri Pošti in Telekomu Slovenije
Nedelja, 13. september 2009


Na letošnjem tradicionalnem izletu, ki ga planinsko društvo PT Ljubljana vsako leto organizira za zaposlene s Pošte in Telekoma, smo se tokrat podali na KRVAVEC in vrhove v njegovi okolici. Gora je večinoma bolj obiskana pozimi, saj se na njenih pobočjih nahaja glavnemu mestu Slovenije najbližje smučišče, prepoznavna pa je tudi po že od daleč vidnemu oddajniku RTV, ki je bil postavljen l.1955.
Poln avtobus pohodnikov se je odpeljal proti Gorenjski in še več bi nas bilo, če se ne bi nekateri zadnji hip ustrašili manj ugodne vremenske napovedi, ki nam je napovedovala za ta dan plohe. V Cerkljah se je ljubljanskim vodnikom priključil še Polde, vodnik iz naše planinske skupine iz Kranja, ki je s svojim humorjem in šegavostjo predramil še zadnjega zaspanca. Zapeljali smo se mimo Ambroža pod Krvavcem do Kriške planine, kjer pričeli s hojo po lepi poti do planinskega Doma na Gospincu (1485 m). Po krajšem počitku se razdelimo glede na naše zmožnosti za hojo v dve skupini. Prva skupina je odšla na daljši "sprehod" po številnih travnatih površinah, ki so pozimi smučišča, poleti pa cvetoči travniki in s svojimi sprehajalnimi označenimi potmi nudijo čudovite možnosti krajših in malo daljših sprehodov vse do Doma na Krvavcu in do najvišjega vrha Krvavca .V drugi skupini pa smo bili udeleženci, ki smo se odločili za daljšo in seveda s tem napornejšo varianto. Zaženemo se na dokaj strmo , na trenutke zaradi megle slabo vidno pot po travnatem pobočju do kapele Marije Snežne. Kapela je bila zgrajena po Plečnikovih načrtih in naj bi posnemala kamnite pastirske hiše. Nadaljujemo po poti mimo oddajnika do doma na Krvavcu. Dom na Krvavcu se nahaja pod vrhom Krvavca v bližini oddajnega stolpa. Stavba najviše ležečega in tudi danes najpomembnejšega oddajnega centra RTV stoji skupaj s 100m visokim železobetonskim antenskim stolpom na pobočju Krvavca na višini 1740m. Preko sedla Razor se vzpnemo po tlakovani in sila strmi transportno reševalni poti na Veliki Zvoh (1971m), ki je najvišja točka smučišča Krvavec. Malo pod vrhom je narejeno veliko akumulacijsko jezero za potrebe zasneževanja. Megla se dvigne in markirana pot nas vodi po grebenu JEŽ, od koder čudoviti razgledi. Razmeroma lahka pot pa se hitro prične strmo spuščati in nas pripelje do krajšega, bolj zahtevnega dela naše poti. S pomočjo jeklenice se povzpnemo po strmi in krušljivi grapi. Grapa je kratka, počasi in previdno smo se povzpeli navzgor, od tu pa spet po večinoma grebenski poti do izbranega današnjega cilja: Vrh Korena. Vrh je najvišji "skoraj"dvatisočak, meri natančno 1999 m. Tu smo si privoščili počitek za malico, za občudovanje čudovitih razgledov na Kamniške Alpe, kolikor na trenutke dvigajoče megle dopuščajo. Kar nekaj nas je bilo tu prvič, zato smo bili deležni "planinskega krsta". Naša vodnika sta se bala napovedanih ploh, zato se na vrhu nismo predolgo zadrževali in se kar hitro odpravili po isti poti nazaj. Prva skupina nas je že čakala v koči na Gospincu, kakor bili dogovorjeni. Dober planinski golaž in sladica nam je dobro teknila in dala spet nove moči. Po isti poti se spet vsi skupaj odpravili nazaj do Kriške planine, kjer nas je čakal naš avtobus. Tudi tokrat je vreme "presenetilo"napovedovalce, megle so se razkadile in zjasnilo se je, prijetno utrujeni, a veseli, ker preživeli skupaj lep planinsko obarvan dan, se odpeljali proti domu. Dogodkov pa ta dan še ni bilo konec. Strma ovinkasta cesta je bila za dolg avtobus kot tudi za izkušenega voznika pretrd oreh. Zaropotalo je in nemočno ugotovili, da smo "nasedli"na asfaltu in zaprli pot vsem vozilom, še kolesarji niso mogli mimo. Nemočnemu vozniku so takoj priskočili na pomoč "poštarji", ki so tokrat res dokazali, da se znajdejo prav v vsaki situaciji. Pod kolesa nasedlega avtobusa so naložili skale in avtobus zrinili nazaj na kolesa. Tam, kjer je vstopil, se je od nas tudi poslovil naš vodnik iz Kranja, mi pa smo nadaljevali naprej proti domu v poslušanju šal, ki nam jih je pripovedoval Slavko Krušnik, starosta planincev, še vedno vodnik in avtor kar nekaj knjig s področja humorja.
Člani in zaposleni smo skupaj preživeli lep planinski dan v medsebojnem druženju in se razšli z obljubo, da se še vidimo na kakšnem skupnem planinskem pohodu.