31. MARTINOV POHOD po vzhodnih obronkih Gorjancev s PD PT LJ

Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki simbolično zaključuje obdobje dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu. Do dneva praznovanja mora biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter kleteh. Od tega, koliko ga je bilo, je bilo nekdaj odvisno življenje ljudi, saj pred vrati že čaka dolga mrzla zima.

"Za soncem svetega Martina
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."

Kot je že vrsto let v navadi, smo se tudi letos pridružili našim planinskem prijateljem iz Brežic na njihovem že 31. Martinovem pohodu in martinovanju. Morda je bila malo slabši udeležbi kot običajno kriva vremenska napoved dežja, vendar se je na parkirišču pred cerkvijo na Čatežu  zbrala kar velika skupina planincev, poleg nas, še planinci iz Škofje Loke in seveda Brežičanov, v želji po prijetnem druženju in veselem martinovanju.

Po pozdravu našega gostitelja, predsednika PD Brežice Toneta in vodnika Tineta, smo se kar hitro odpravili na pot, saj so oblaki na nebu napovedovali dež. Pot je bila lahka, vremenu primerna. Hodili smo skozi vasice na južnem obrobju Gorjancev Mrzlava vas, Vitovec, Globočice, malo po cestah, malo po vinorodnih gričih  in pašnikih, na koncu pa se povzpeli še na Šentviško goro, 386 m visok vrh s cerkvico sv. Vida in čudovitim razgledom na Brežice in okolico. Med hojo smo si lakoto potešili na turistični kmetiji Pri Martinovih. Po kar 13 km dolgi krožni poti pa je seveda sledilo martinovanje in druženje v restavraciji Štefančič v Brežicah. Tu so nas presenetili z resnično obilno in bogato "martinovo pojedino", glasbenik Vilko pa je poskrbel, da prav nihče ni obsedel pri mizi.

Letos ljubljanskih vinogradnikov ni bilo, zato so priznanja za najboljše vino dobili Brežiški vinogradniki. Spet nas je močno nasmejala,  nam že znana skupina, ki je uprizorila  krst mošta v vino.

Dan je res vsem prehitro minil, kar ne bi še šli domov in tudi nihče nas niti ni k temu priganjal, vendar vsakega lepega je enkrat konec in treba se je bilo posloviti. Ob koncu sta naši planinki  poskrbeli še za "častni predsedniški ples", potem pa slovo od naših planinskih prijateljev z željo , da se čim prej spet srečamo.

Domov smo se vrnili v poznih večernih urah in  kljub dežju, veseli, da smo resnično skupaj preživeli en zelo prijeten dan.