"Vrhovi okoli Vršiča"-izlet za zaposlene pri Pošti in Telekomu Slovenije
Na letošnjem tradicionalnem izletu, ki ga naše planinsko društvo vsako leto organizira za zaposlene Pošte in Telekoma, smo se podali na Mojstrovko in v dolino Trente, k izviru reke Soče.
Pisana pohodniška druščina, pretežno zaposlenih na Pošti, pa nekaj članov društva, smo se v jutranjih urah zapeljali proti Gorenjski. Posamezne dežne kaplje nam niso pregnale veselega pričakovanja in upanja v lepo preživet dan v gorah. Na Vršiču je izstopila manjša skupinica, ki se je skupaj z vodnikoma odpravila proti Mojstrovki, preostali pa smo nadaljevali vožnjo po res ovinkasti Vršiški cesti v smeri Bovca do Kugyjevega spomenika v Zgornji Trenti.
Privlačen in impozanten spomenik predstavlja moža, ki s knjigo na kolenih zre skalnate vrhove proti Jalovcu. Spomenik, delo kiparja J. Savinška, je postavila PZS v spomin Kugyju, ki je znan kot slovenski humanist, pisatelj, glasbenik…, predvsem pa po silni ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp.
Od spomenika smo peš krenili večinoma po lepi gozdni poti, delček pa tudi po asfaltni cesti do travnate jase, od koder se odpira prečudovit pogled v dolino Zadnje Trente pod Bavškim Grintavcem.
Tu smo vstopili v pravljični svet Kekčeve dežele, kjer sta tako veselo kraljevala Kekec in njegovi junaki.Le kdo se ne spomni Mojce, pa Rožleta, Bedanca, Pehte… iz Vandotove zgodbe in prav ta planinska idila je bila posneta l.1951 v prvem slovenskem celovečernem mladinskem filmu "Srečno Kekec". Kar težko smo se odtrgali od te res čudovite jase s pravo alpsko hišo na njej, ter se napotili proti Koči ob izviru Soče.
Od koče je pa le nekaj minut do izvira reke Soče. Reka, ki se s svojem imenom in lepoto pojavlja v več pesmih in zgodbah, verjetno pa jo je najbolj zaznamovala prva svetovna vojna kot nema priča kalvarije Soške fronte. Soča izvira pod gorsko verigo, ki se razprostira od Jalovca do Travnika in naprej do Mojstrovke. Teče po zahodni Sloveniji in severni Italiji in se po 140 km izlije v Jadransko morje pri Tržiču v Tržaškem zalivu. Reka in njena dolina veljata za enega najlepših predelov in biserov Slovenije.
Prelepo reko smo po malo daljšem postanku zapustili in se ob njenem hudourniškem pritoku podali v smeri prelaza Vršič po lepo speljani mulatjeri, ki se enakomerno dviguje in občasno nudi prečudovite poglede v dolino Zadnje Trente in njene gorske vršace. Nadaljevali po gozdni stezi med mogočnimi smrekami, sem pa tja še opaznimi ostanki, ki pričajo, da je tu nekoč potekala stara državna meja.
Že kar malo utrujeni smo prišli do prelaza Vršič, od tu pa do našega doma ni daleč. Po okusni enolončnici, ki nam vrnila porabljeno energijo in krajšem druženju, pa nam je ostalo še ravno dovolj časa za obisk pred kratkim odprtega Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.
Do Erjavčeve koče se je večina pohodnikov spustila peš po lepi poti med macesni, ki že dobivajo svoj značilni rumeno-zeleni pridih jeseni, od tu pa le kratka vožnja do Mojstrane.
V muzeju smo si ogledali kratek predstavitveni film, nato pa se sprehodili ob vodeni razlagi po hiši zasnovani kot kamen in ogledali razstavo, ki je kombinacija eksponatov in slikovnega gradiva ter moderne avdio-vizualne tehnike.
Čeprav se večina današnjih pohodnikov med seboj in člani društva ni poznala, smo skupaj preživeli prijeten in lep dan v čudoviti naravi Vršiča in njegove okolice. Upam, da je bilo tako prijetno kot meni tudi ostalim udeležencem, predvsem vsem najmlajšim, ki smo jih bili sila veseli. In tako kot smo si ob koncu pohoda zaželeli, resnično želim, da bi se kmalu ponovno spet videli na kateri izmed številnih planinskih poti našega Planinskega društva Pošta in Telekom Ljubljana.
Irena Mlakar
Za PD Pošte in Telekoma
Nedelja, 05. September 2010
