"MALO JE LAHKO VELIKO"-dopustniški utrinki z otoka VIS

Nisva sestri, čeprav jih veliko pravi, da sva si čist podobni. To zadnje drži, družijo pa naju  mnoge skupne planinske poti in tudi skupno preživljanje brezskrbnih dopustniških dni. V velikih stvareh podobni, v marsičem različni, kar ob spoštovanju različnosti doprinese, da se imava , kamorkoli greva, vedno super fajn. Lahko bi rekla, da sva kot voda in zrak; kjer sva skupaj, je ogenj. In kam sva šli tokrat: tam kjer je morje in  kjer še nisva bili ter seveda bistveno, da je tudi najceneje. In tudi tokrat se je agencija Relax izkazala  z najboljšo ponudbo za naju in spet nama dokazala, da je "malo lahko zelo veliko."
Po nočni vožnji  po avtocesti prispeli v Split, kjer do


odhoda trajekta imeli ravno še toliko časa, da sva se sprehodile med stavbami Dioklecijanove palače in po novi splitski Rivi, zaznale utrip tega znanega Dalmatinskega mesta s čudovito domačo tržnico, ob tem pa že ramišljali, da  tu bo pa treba še priti.

Trajekt je zaplul v širno mogočno temno modro morsko gmoto in po več kot dve urni vožnji se nam je začel prikazovati najin dopustniški raj: otok Vis . Pristali smo v kraju dopustovanja-mestecu Vis od koder je do najinega začasnega doma v hotelu Issa, le slabih 15 minut.

Otok Vis je hrvaški otok, ki je najbolj oddaljen od kopnega, s površino  90,3 km2. Hvarski kanal ga deli od otoka Hvar, Biševski od otoka Biševo. Od italijanske obale je oddaljen okrog  60 milj. Prebivalci se ukvarjajo s poljedelstvom, ribolovom in turizmom. Obale otoka so strme in razgibane. Na zahodu otoka je Komiški zaliv s mestecem Komiža in na severu Viška luka mestom Visom.  
Ogledali sva si otok , njegove bogate kulkturno zgodovinske posebnosti, vmes pa seveda uživali v bistrem in  še vedno zelo čistem morju. Prvi prebivalci tega otoka že živeli tu v 3.stoletju p.n.š. Hrvatje so ga naselili v 7. Stoletju, oblast si izmenjavali kasneje od Benečanov, Avstrije, Francije in Anglije  vse do leta 1918, ko so ga okupirali Italijani. Po Rapalski pogodbi je Vis od leta 1921 pripadal Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V aprilu leta 1941 ga zavzemajo Italijani in pod njihovo oblastjo bil vse do kapitulacije Italije leta 1943. Potem Vis postane vojaško-pomorska baza partizanske vojske. V špiljah pod najvišjem vrhom otoka Hum, je on koncu vojne bival Tito in njegov štab. 

  
 V  socialistični Jugoslaviji je Vis zaradi svojega strateškega položaja bil zaprt za tujce (prepoved prihodov tujcev je ukinjena šele leta 1989), in celotni otok je

bil spremenjen v veliko vojaško utrdbo. In kot so eni zavojevalci prihajali in drugi odhajali,  so ostale njihove sledi na hišah,zgradbah, cerkvah. Občutek imaš, da se je tu čas ustavil. Nič drugače kot pri nas doma-kamnite razpadajoče hiše, neme priče iz  zelo davne preteklosti, ki jim pečat vsak po svoje dajali različni zavojevalci.

Mesto Vis ima izjemno bogato kulturno spomeniško dediščino: palače, trdnjave, plemiške počitniške hiše, žal pa te stavbe zelo že težko kljubujejo zobu časa. Ravno omenjena izoliranost je, po osamosvojitvi Hrvaške, ne glede na dotedanje težke življenjske pogoje prebivalcev Visa, uvrstila otok Vis med najbolj priljubljene destinacije na celotnem Mediteranu. Prekrasna, skoraj nedotaknjena narava, ekološko kmetijstvo ter ohranjena tradicionalna arhitektura so edinstveni aduti tega nepozabnega otoka.

Mesto Vis se nahaja na severovzhodnem delu otoka Visa, v globoko uvlečenem in dobro zaščitenem zalivu. Mesto se je razvilo iz nekdanjih naselij Kut in Luka, ki sta se z izgradnjo cerkve Gospa od Spilica v 16 stoletju združila v celoto.

Skale, kamnite gomile obkrožajo male otočke zasajene 

z oljko in vinsko trto, ki jih stoletju sadila moška roka, žene in otroci pa pridno pobirali kamenje v gomile in s

tem širili obdelovalno zemljo z nasadi trte , ki daje njeno grozdje znano belo viško vino Vugava., ki ga cenili že stari Grki, kar je še tudi danes poglavitna panoga ekonomskega preživetja.

Poleg poljedelstva pa otok Vis oz. Komiški ribiči poznani v vseh večjih mestih Meditirana., zadnje čase po navtiki in tudi že po planinstvu in pohodništvu, saj je

mlado planinsko društvo HUM že markiralo čez 50 km pohodniških poti po celem otoku. V skalah nad Komižo pa so urejene plezalne poti.

Ko morje malo barko zaziblje, vzvalovi tudi moja duša; kako je širna ta morska planjava, zaveš se razsežnosti lepot tega sveta in moči narave, ki to gmoto valovi. Čudoviti zalivi, neokrnjena narava, peščene plaže, čisto morje, morda dobro, da bilo to tako dolgo skrito.

In pot nazaj ob svitu noči, nič prijetna za nekatere zaradi zgodnjega jutranjega zgodnjega vstajanja. Mahanje v slovo naši Apolniji, brez katere in njenih informacij ter prizadevne skrbi kot animatorke midve in ostala naša skupina ne bi doživela vseh teh lepot skupnih ogledov, na katere nas popeljala. In mestece se nam hitro oddaljuje in v nas zapušča nek pečat dopustniškega dojemanja časa, ki je hitro minil.

Tmurno oblačno nebo po nevihti prejšnjega dne spremlja vodno črto, sled, ki jo pušča za seboj naš trajekt Peter Hektorovič, ki dobil ime po hrvaškem pesniku. Pa narava vseeno zna nagraditi njene ljubitelje in občudovalce. Najprej skromno, boječe, potem pa kar udarno prodre steno oblakov vzhajajoče sonce in nas nagradi s čudovito čarobnostjo njegovega porajanja v nov dan.

In če se dan po jutru pozna, še en čudovit dan smo skupaj preživeli na poti našega vračanja proti domu.

Kamor človek gre, neseš prtljago s seboj, ne gre drugače, vse nosimo s seboj v življenju. In tudi ta pot, tudi ta moj spomin na dopust je že spomin, utrinek moje poti, delček moje , tiste »ta prave« prtljage v kovčku lepih spominov.