SKALNICA_SVETA GORA (z vlakom_marec 2009)

»Na potovanju z vlakom smo le opazovalci. Vlak nič ne ve, kam gremo, vlak samo pelje, ne moremo vplivati, lahko pa prestopimo. In se peljemo naprej. Saj vlak vedno ve, kam pelje, četudi ne vemo, kam gremo.«

SKALNICA-SVETA GORA , PO »POTI SLOVENSKIH LEGEND«

V sklopu Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana deluje tudi Jamarski odsek z etnološko sekcijo. Pred leti ga je vodil skupaj z ženo Darjo pokojni mag. Rado Radešček, avtor knjig o slovenskih legendah in vodnika Po slovenskih jamarskih poteh. Bil je pobudnik dveh jamarskih poti; prvo je imenoval Poštarska jamska pot, druga pa je dobila ime po njegovem knjižnem delu-Pot slovenskih legend. Zdajšnji člani pa z vodnikoma Aleksandrom Oblakom in Darjo Radešček hodijo po krajih in poteh, kjer še živi ustno izročilo o nenavadnih dogodkih iz slovenske preteklosti.

Predzadnjo nedeljo v marcu smo se planinci odpravili na prvi letošnji izlet »Po poti legend« na goro Skalnico ali Sveto goro nad Gorico. Na železniški postaji Ljubljana se je nas zbralo kar 27 ljubiteljev “dolgih”voženj z vlakom in takih, ki jim čas ni gospodar. Zgodnje jutranje sonce je naznanjalo prekrasen dan. Natanko ob določeni uri je rdeči motorni vlak iz Ljubljane krenil proti Gorenjski. Vožnja do Jesenic je hitro minila v prijetnem klepetu udeležencev. Od tu pa se je začel najbolj atraktiven del naše vožnje z vlakom. Skoraj dve urna vožnja od Jesenic, mimo Bleda in Bohinja po Bohinjski progi, ki je pred tremi leti praznovala 100-letnico, je bilo res nepozabno doživetje. Pogledi na Blejsko jezero, vožnja ob Savi Bohinjki do Bohinjske Bistrice, od tu pa se proga pod spodnjimi Bohinjskimi gorami prebije skozi številne soteske in grape, skozi predore, med katerimi je najdaljši kar 6327 m, tretji največji v Evropi in loči Gorenjsko od Primorske. Skozi okno vlaka občudujemo pobeljene vrhove Črno prst, Rodico in druge južno Bohinjske gore. To je najbolj slikovita železniška proga pri nas, ki se posebno v Baški grapi kar naprej seli iz predorov na mostove. Pred železniško postajo Most na Soči poteka proga čez najvišji 30 m visok most čez reko Idrijco.Vijugamo se po dolini Soče, najlepše slovenske alpske reke, mimo Goriških Brd s slikovitimi vasicami in vinogradi, ko na levi strani skozi okno že lahko opazujemo naš cilj, goro Skalnico z romarsko cerkvijo. Tik pred Solkanom, kjer smo izstopili, se zapeljemo čez znameniti Solkanski most čez Sočo. Solkanski most je ločni most čez reko Sočo v Solkanu na bohinjski železnici Jesenice - Nova Gorica. S svojim 85 m dolgim lokom je že od nekdaj velika posebnost. Dolžina celotnega objekta znaša 220 m. Most so gradili dve leti, od pomladi 1904 do decembra 1905. Dela je ovirala predvsem Soča, ki je večkrat narasla. Most ima najdaljši kamniti lok na svetu in najdaljši kamniti lok med železniškimi mostovi. Za glavni lok so porabili 4533 natančno obdelanih kamnov iz školjčnega apnenca iz kamnoloma pri Nabrežini.

Peš se napotimo skozi mestece Solkan, nato po cesti za Grgar mimo znane anhovske cementarne. Hoja po asfaltni cesti ni najbolj prijetna, je pa zelo razgledna: čudovit pogled na oba Solkanska mostova, pa na Gorico, na levi pa na markantno goro Sabotin s številnimi prosto videčimi kavernami iz 1. Svetovne vojne. S ceste smo nato zavili na markirano pot, ki pelje mestoma tudi po ostankih strelskih jarkov. Ob pogledih na kaverne in rove neopazno oživi zgodovina in vsa nesmiselnost vojn.

Sveta gora oziroma Skalnica je 682 m visok hrib, ki se vzpenja nad Goriško ravnico in z mogočno baziliko na svojem vrhu kraljuje nad Novo Gorico. Veličastna bazilika Marije Vnebovzete s frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo predstavlja biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.

Legenda o nastanku cerkve na gori pravi, da se je neko soboto leta 1539 Marija prikazala pastirici Urški Ferligoj iz bližnjega Grgarja, ki je na pobočju pasla ovce, ter ji zapovedala, naj ji tam postavijo hišo. Pet let kasneje so ljudje iz okoliških dolin že dogradili mogočno cerkev iz rezanega kamna s tremi ladjami, oglejski patriarh Marino Grimani pa ji je podaril znamenito sliko Marije z detetom, delo beneškega slikarja Palme starejšega. Prva cerkev pa je na gori dejansko stala že v 14. stoletju, ki so jo kasneje porušili Turki, najverjetneje leta 1470. Kasneje pa je bila cerkev ponovno porušena med 1. svetovno vojno, junija 1915, sedanja pa je bila zgrajena leta 1927. Pod vodstvom frančiškanskega patra smo si ogledali notranjost katedrale in iz njegove razlage izvedeli številne zanimivosti o gradnji cerkve, o sami cerkvi ter o težkem življenju prebivalcev tega območja pod tujimi vladarji. Tudi novejša doba je na tem mestu pustila neizbrisne sledove, ki govorijo o krvavih dneh v preteklosti tega pomembnega kulturnozgodovinskega območja. Prav tu, ob reki Soči, je med prvo svetovno vojno, od 1915 do 1917, potekala soška fronta, ki je za seboj pustila strahotno opustošenje z več kot milijon padlimi vojaki. Ker so ostre bitke potekale v neposredni okolici Svete Gore, so prav tu v okviru Goriškega muzeja uredili muzejsko zbirko s stalno razstavo o Soški fronti. Na sveto Goro romajo Slovenci in Italijani in si tako podajajo roke narodi, katerih preteklost ni bila vedno prijateljska.

Z vrhnje ploščadi pred cerkvijo so se nam ponujali veličastni razgledi proti Krasu vse do Gorice in morja, proti zahodu pa na Brda, Furlansko nižino, Karnijske Alpe in Dolomite ter na Julijske Alpe s Triglavom in Trnovski gozd na severu.

Pod vtisom legend in čudovitih razgledov smo se vrnili nazaj v Solkan, kjer si še ogledali središče mesteca in si privoščili krajši postanek. Dan se je prevesil v večer in ob sončnem zahodu smo počakali vlak, ki nas je v isti smeri spet popeljal v nazaj v Ljubljano.

Preživeli smo čudovit dan v zanimivi vožnji z vlakom po atraktivni bohinjski progi , v prijetni družbi planinskih prijateljev uživali v čudovitih razgledih, ob tem pa izvedeli mnogo zanimivih stvari iz preteklosti tako o gradnji železniške proge kot o strahotah prve svetovne vojne. Ob izrabi popusta, ki za skupinski prevoz nudijo Slovenske železnice, pa je bil to zelo poceni izlet, ki je lahko tudi zelo zanimiv nedeljski izlet zlasti za družine z otroci.

Zapisala in fotografirala:

Irena Mlakar, članica PD Pošte in Telekoma