31. MARTINOV POHOD po vzhodnih obronkih Gorjancev s PD PT LJ

Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki simbolično zaključuje obdobje dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu. Do dneva praznovanja mora biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter kleteh. Od tega, koliko ga je bilo, je bilo nekdaj odvisno življenje ljudi, saj pred vrati že čaka dolga mrzla zima.

"Za soncem svetega Martina
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."

Kot je že vrsto let v navadi, smo se tudi letos pridružili našim planinskem prijateljem iz Brežic na njihovem že 31. Martinovem pohodu in martinovanju. Morda je bila malo slabši udeležbi kot običajno kriva vremenska napoved dežja, vendar se je na parkirišču pred cerkvijo na Čatežu  zbrala kar velika skupina planincev, poleg nas, še planinci iz Škofje Loke in seveda Brežičanov, v želji po prijetnem druženju in veselem martinovanju.

Po pozdravu našega gostitelja, predsednika PD Brežice Toneta in vodnika Tineta, smo se kar hitro odpravili na pot, saj so oblaki na nebu napovedovali dež. Pot je bila lahka, vremenu primerna. Hodili smo skozi vasice na južnem obrobju Gorjancev Mrzlava vas, Vitovec, Globočice, malo po cestah, malo po vinorodnih gričih  in pašnikih, na koncu pa se povzpeli še na Šentviško goro, 386 m visok vrh s cerkvico sv. Vida in čudovitim razgledom na Brežice in okolico. Med hojo smo si lakoto potešili na turistični kmetiji Pri Martinovih. Po kar 13 km dolgi krožni poti pa je seveda sledilo martinovanje in druženje v restavraciji Štefančič v Brežicah. Tu so nas presenetili z resnično obilno in bogato "martinovo pojedino", glasbenik Vilko pa je poskrbel, da prav nihče ni obsedel pri mizi.

Letos ljubljanskih vinogradnikov ni bilo, zato so priznanja za najboljše vino dobili Brežiški vinogradniki. Spet nas je močno nasmejala,  nam že znana skupina, ki je uprizorila  krst mošta v vino.

Dan je res vsem prehitro minil, kar ne bi še šli domov in tudi nihče nas niti ni k temu priganjal, vendar vsakega lepega je enkrat konec in treba se je bilo posloviti. Ob koncu sta naši planinki  poskrbeli še za "častni predsedniški ples", potem pa slovo od naših planinskih prijateljev z željo , da se čim prej spet srečamo.

Domov smo se vrnili v poznih večernih urah in  kljub dežju, veseli, da smo resnično skupaj preživeli en zelo prijeten dan.

PO SLOVENJEGORIŠKI PLANINSKI POTI 1.del: Ptuj-Krčevina-Vurberk,

TI VINOGRADI NA DESNI

TA KOŠČEK DRAVE ČISTO OD ZADAJ

KAKO LEPA JE TA POKRAJINA

TODA NE MOREŠ JE PRIJETI

SAMO GLEDAŠ JO

IN SI VESEL DA SI TU DOMA……(Andrej Brvar)


Težko bi z besedami lepše  opisali to pokrajino kot je zapisano v Vodniku po 93 km dolgi,  na novo markirani SLOVENJEGORIŠKI planinski poti. Pot poteka po Srednjih Slovenskih goricah ter po delu Ptujskega in Dravskega polja. Prične se v najstarejšem slovenskem mestu Ptuj, ter poteka čez Vurberk, skozi Trnovsko vas, Vitomarce, Polenšak, Gorišnico in Markovce nazaj v Ptuj. Na poti je 12 kontrolnih točk. PD Ptuj pa je pot opisalo tudi v posebni zloženki, Dnevniku in Vodniku po tej poti.

V vremensko zelo neugodnih razmerah s snegom in mrazom se je na prvi del poti podalo 24 pohodnikov našega društva. Pot smo pričeli v Ptujskih termah, kje je prva kontrolna točka in kjer sta nas počakala naša planinska prijatelja Viktorija in Ante in nas pospremila na pot tudi z obilico informacij o samem Ptuju kot tudi  o poti.Ptuj je najstarejše mesto na Slovenskem, ki si ga je vredno bolje ogledati zaradi njegove bogate kulturno zgodovinske in etnografske dediščine. Območje mesta je bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi, v antiki se je iz vojaškega tabora razvila utrdba Poetovio, V srednjem veku se je  mesto razvijalo okrog Grajskega griča. Tudi danes postaja močan gospodarsko, kulturni center širše regije. Nam je poznam najbolj po izvirni maski KURENT ali KORANT. Prav pred kratkim pa se kot zadnje partnersko mesto priključil »Evropski prestolnici kulture«(EPK).

In od tu smo se pogumno podali na pot v objem meglenega in mrzlega dneva. Pot nas   je vodila prek starega Ptujskega mostu, kje smo začudenjem opazovali zamrznjeno reko Dravo, naprej mimo knjižnice Ivana Potrča,  nadaljevali mimo Sončnega parka  pred Dominikanskim samostanom in po ozki Vičavski poti. Zaradi nevarnosti zdrsa se nismo držali planirane poti, ki vodi po razglednem grebenu nad Dravo  in se imenuje Potrčeva pot Onkraj zarje. Sprva precej po cestah, potem pa po poteh prek obširnih nasadov vinogradov in sadja, prišli do druge kontrolne točke na kmetiji Breg. Tu smo poleg krajšega počitka, kjer se ogreli s prvovrstnim kuhanim muškatnim vinom in slastnimi sendviči iz domačih mesnih dobrot kot so šunka v tunki in zaseka, nakupili še druge domače BIO dobrote kot so orehi in raznovrstno suho sadje…Tako okrepljeni smo z lahkoto zmogli še tisto urico in  malo več do Krčevine in gradu Vurberk, tretje točke na tej poti, kjer že na nas čakal  avtobus .

 Nekateri smo še vseeno zmogli tisto malo strmine, da smo  si grad tudi ogledali. Ostanki prvega gradu na Vurberškem griču izvirajo iz 12. stoletja. Grad je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so ga poimenovali in mu dali značilen grb z zmajem. L. 1493 so ga napadli Turki. V 16. stoletju so ga preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnim stolpom. Po Prvi svetovni vojni je Ruski RK v gradu uredil sanatorij za TBC. Ob začetku 2. svetovne vojne so ga Nemci preuredili v center za usposabljanje svojih vojakov, po bombnem napadu so ostale le  ruševine,  ki so postale gradbeni material za okoliško prebivalstvo. Danes je preurejen v letno gledališče.

Tu končali našo hojo  in se zapeljali nazaj do Ptuja, kje smo pobrali tiste štiri pohodnike, ki si izbrali varianto, da dan preživijo v kopanju v Ptujskih termah in razgledovanju tega krasnega mesteca.

In če sem se zjutraj  še spraševala «in kaj mi je tega treba v tem mrzlem dnevu«, sem  ob povratku bila spet navdušena, bogatejša za eno lepo in pestro pohodniško doživetje in spet se je  potrdilo, kako je naša dežela resnično lepa v svoji pestrosti. Ne glede na letni čas in vremenske razmere jo je bilo vredno izkusiti….doživeti…

Hvala vsem vodnikom, je bila misel vseh udeležencev ta dan in vidimo se spet v nadaljevanju te poti, kar pa bi bilo zaželeno v drugem letnem času, da spoznamo še druge pestrosti in lepote te poti po tej svojevrstni pokrajini.

za Arhiv PD

Lj, 12.02.2012

"P O T    PO   G O L T E H"
zapis pohodniškega planinslega dneva s PD PT.

Nedelja, 21. avg                                                                                                                                                                                                                                                              Predzadnjo  vročo avgustovsko nedeljo, ko se  je ena skupina planincev našega društva  odpravila na potovanje v Armenijo in Gruzijo,  je kar številna skupina tistih, ki je ostala doma, odšla na razpisan pohod po GOLTEH, ki sta  ga pripravila in vodila naš vodniški par Ruža in Tone.

 Vroče jutro je stopnjevalo željo, da se čim prej umaknemo na vremensko ugodnejšo višino, kje nam bodo temperature bolj znosne, saj je termometer že v zgodnjem jutru kazal temperature po Sloveniji krepko čez mejo normale dolgoletnega letnega povprečja. Namesto do hotela na Golteh, smo se zapeljali le  do spodnje postaje gondole, do  vasi Žekovec, saj so nam žičničarji v ugodni ceni gondole nudili brezplačen topel obrok.

Golte so apnenčasta visoka kraška planota na V obrobju Kamniško Svinjskih Alp, večinoma poraščena z gozdom in z značilnimi kraškimi pojavi kot so žlebiči, vrtače, brezna, jame in so eno od zelo priljubljenih zimsko letnih visokogorskih središč. Planota leži med dolino Ljubnice in sotesko Ljubijo, proti JV pa se spušča v Mozirsko kotlino. Tu dobile prostor številne planine, ime planote pa izhaja verjetno iz lastnosti krasa: »goltati vodo«. Z   gondolo smo se popeljali do novega  hotela  Golte na 1410 m višine, od koder vodi nemarkirana, vendar z zelo dobro označena krožna pot .

 Začne se že takoj ob hotelu, kjer nas smerokaz »POT PO GOLTEH«  usmeri na strmo gozdno pot in nato čez travnike na razgleden vrh Medvedjak. Ob spomeniku NOB se za hip ustavimo, ker od tu čudoviti pogledi, nato pa nadaljujemo mimo umetnega jezera pri Treh plotih. Akumulacijsko jezero na višini 1530 m v  zimskem času zagotavlja vodo za zasneževaje smučišč. Po krajšem vzponu in   nato s spustom  pridemo do koče na Starih Stanih, 
kjer si privoščimo prvi daljši počitek. Nadaljevali smo hojo po prijetni poti mimo Starih stanov, čez pašnike, vrtače, mimo jezerc, nato pa smo  prav vsi zmogli še zadnji kar  strm vzpon  na najvišji, 1587 m vrh Boskovec z razglednim stolpom. Junak pohodniškega dneva je absolutno bil naš Lojze Cuznar, ki ga hoja prav nič ni utrudila.

 Sledil je   po razgibani poti  le še spust do Mozirske koče, od koder po počitku  nadaljevali hojo mimo kapele do Alpskega vrta, ki je najvišje ležeč in najlažje dostopen Alpski vrt v Evropi. Park leži na višini 1300-1400m, njegova površina pa se lahko primerja  s površino petih nogometnih igrišč. Park ima  več kot 100 vrst alpskih rastlin. Pot po Golteh smo zaokrožili in končali spet pri hotelu Golte. Tu so nas presenetili z res obilnim ter  slastnim kosilom, ki se je zelo prileglo, saj je pot bila v vročini kar dolga. Nato je sledil le še povratek z gondolo  nazaj v dolino, kjer nas je naš pozoren voznik pričakal v že ohlajenem avtobusu.

Lep pohodniški dan smo preživeli, v prijetni hoji in veselem druženju, kar gre tudi zahvala našima vodnikoma, Ruži in Tonetu.

»PO LOGAŠKI POTI«:

»PO LOGAŠKI  POTI«:ROVTE_SMREČJE_LAVROVEC_VRH  SV. TREH KRALJEV,

Nedelja, 30. januar 2011

Nadaljevanje pohodniške pravljice iz snežne ujme preteklega leta, ko smo pričeli hojo po t.i. Logaški planinski  poti. Napoved vremenarjev o čudovitem sončnem dnevu je skoraj pokvarila razpoloženje pohodnikom, ki so se podali na nadaljevanje te poti po krajih, ki so jim še do nedavnega pravili, da so »Bogu za hrbtom« zaradi svoje prometne odmaknjenosti in kjer je učiteljica, ki je prišla  pred mnogimi leti učit v te kraje,  ob prihodu bridko zajokala, ker je mislila, da je gotovo prišla na konec sveta. Megleno in mrzlo  nedeljsko  jutro je objelo pohodnike v svoje nederje in  57 pogumnih  udeležencev pohoda,  se je  odločno, polno novih pričakovanj in izzivov spet podalo v to manj znano, čeprav od prestolnice ne tako oddaljeno pokrajino.  Medtem, ko je večina državljanov še spala, so  tu v Rovtah  bili že pri sveti maši in s svojimi vozili zasedli edini večji parkirni prostor v tem kraju.

Rovte sestavljajo naselja Rovte, Petkovec, Praprotno Brdo in številni mali zaselki. Ležijo na 700 metrih nadmorske višine.. Tu je naravno križišče poti proti Vrhniki, Idriji, Logatcu in Žirem. 

Danes so to lepo urejene hribovske vasice, kjer se poleg vse bolj razvijajočega turizma oživljajo tudi obrti, s katerimi so se nekoč ukvarjali predniki: klekljanje čipk, pletenje košar, izdelovanje raznih izdelkov in predmetov iz lesa. Razgiban teren, bogate naravne danosti in bližina mest je pritegnila tudi  pohodnike. Prek travnikov, gozdov in skozi vasice  potekajo številne poti: Evropska pešpot E7, Notranjska, Logaška, Škofjeloška, Mladinska planinska pot ter  Logaška kolesarska pot. Zaradi odprtosti terena je tu potekala cesta že v davni preteklosti, saj so vozarji vozili tod mimo v notranjo Avstrijo V vasici Smrečje, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala kapela z Marijino podobo, ob kateri so se vozarji ustavljali in priporočili za srečno pot.

 Današnja cerkev Marijinega vnebovzetja  je morebiti celo iz 16. stoletja in sodi med  majhne priljubljene božje poti, ki je ohranila ta sloves do današnjih dni, pa čeprav se njihov sloves ni raznesel po vsej Kranjski ali Sloveniji. Na Kranjskem je bila v17. 18. stoletju posebno sloveča božja pot Sveti trije Kralji na Vrhu pri Rovtah med Logatcem in Žirmi. Cerkev  Sv. Treh Kraljev, ki so  tudi  zavetniki popotnikov, je bila omenjena že leta 1560 in romarji , ki so prihajali k Mariji v Smrečju ali k Trem Kraljem, so obiskali obe. 

Vrh je raztresena hribovska vas, na njenem 884 m visokem vrhu samevata le cerkev in župnišče. Pogled na okoliške hribe, travnike, njive, bujne gozdove, pomirja obiskovalce, tako romarje kot danes vedno več pohodnikov.

Lepota te idilične pokrajine, raztresenih vasic s cerkvicami na hribčkih, starimi tipičnimi velikimi hišami, ki značilne za te kraje, v zimsko tančico odeta pokrajina, ki kot »trnuljčica« spi v svojem idiličnem spanju, nas prestavi v nek drug čas, morda tistega bližnjega, ki se ga še spomnimo iz otroštva, ko še verjeli v pravljice  in pravljične junake, ki domovali v prelepi gozdni pokrajini, oblečeni v zimsko čipko nedavno zapadlega snega. K takemu vzdušju doprinese meglenost dneva, popestrena s  sicer kratko snežno ploho.

 Na koncu poti nas spet, tako kot lani ,sprejme dobra vila v svoji nenavadni za ta kraj in veliki hiši na pogostitev s čajem in  ponovno se prepričamo v gostoljubnost ne samo gostiteljice, vodnikove sodelavke, temveč vseh ljudi  tega območja. Verjetno so res delovale »nadnaravne sile«, saj je voznik skupaj z nami varno pripeljal ogromen avtobus po ozki in vijugasti cesti do kmečkega turizma Kisovec. Iz pravljičnega sanjarjenja so nas tu dokončno prebudile domače kulinarične  dobrote in preostanek popoldneva  smo preživeli prijetnem  druženju in plesu.

In vse lepo se prehitro konča, planinci planinskega društva Pošte in Telekoma iz Ljubljane smo spet preživeli  čudovit pohodniški dan, kar gre nedvomno zahvala našemu vodniku Milanu in še posebno pa tudi njegovi sodelavki za res topel sprejem in pogostitev. Vendar  poti in pravljičnega doživljanja  s tem še ni konec, vse je še skrito, prikrito in nepredvidljivo….         Ne zamudite, nadaljevalo se bo jeseni, v novembru, ko bomo spet se podali na zadnji delček  hoje po Logaški poti.

Od gradu PODSREDA do SVETIH GOR nad Bistrico

Martinov pohod in martinovanje skupaj z našimi planinski prijatelji iz PD Brežice je postalo že tradicionalno. Na letošnjem, že 28. zaporednemu jesenskemu srečanju, smo se zapeljali do Gradu Podsreda, kjer so nas pričakali naši brežiški planinski prijatelji. Grad se košati na severnem pobočju Orlice nedaleč od trga Podsreda, ki je upravno središče Kozjanskega regionalnega parka, katerega namen je varovanje naravne dediščine. Park obsega 200 kvadratnih KM subalpskega in z gozdom poraslega območja od Bohorja, Orlice, ravnine ob Sotli, vinorodno območje gričevij okoli Bučke vse do Bizeljskega. Tokrat je Martinov pohod potekal malo drugače kot pretekla leta, ko smo hodili po gričkih in vzpetinah skrbno nasajenih s žlahtno vinsko trto. V prijetni hoji pretežno po gozdnih poteh od Podsredškega gradu pa do Svetih gor nad Bistrico smo spoznavali delček tega parka in njegovega naravnega bogastva. Najprej pa smo si skupaj ob obširni ter zanimivi razlagi ogledali dobro ohranjeno grajsko poslopje ter notranje prostore. Sprehodili smo se skozi grajske sobane in zgodovino menjajočih grajskih gospodarjev osem stoletij starega zidovja, ki je kljub prezidavam in dozidavam ohranilo skoraj neokrnjeno prvotno jedro. Grad se obnavlja pod vodstvom Kozjanskega parka. Obnovljene kašče so namenjene galerijski dejavnosti, dvorana pa koncertom, razstavam in promocijam. Prav posebej nas pritegnila srednjeveška kuhinja in pod stopniščem skrita grajska ječa. V pritličnih prostorih pa smo si ogledali predstavljeno steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji. Steklarstvo ima na Kozjanskem že dolgo tradicijo in se je razvilo predvsem tam, kjer so gozdne površine ponujale dovolj zadostne količine lesa.

Da smo lažje krenili na pot proti našemu končnemu cilju Svete gore, smo se v grajski veži podkrepili s kavico, čajem, pecivom ter drugimi dobrotami, ki nam jih pripravili naši gostitelji. Z dvorišča in obzidja gradu so se nam nudili čudoviti pogledi po slikoviti obsoteljski mehki pokrajini daleč v hrvaško Zagorje, mimo Donačke gore, Boča vse do Pohorja.

Kolona kar številnih pohodnikov je nato krenila na pohod pod vodstvom vodnika Iva Trošta, direktorja zavoda Kozjanski park, ki ni samo dober poznavalec le tega, temveč tudi izvrsten in zanimiv pripovedovalec. Imeli smo pravo učno uro spoznavanja gozda, njegovega rastja in gozdnih živali ter njunega sožitja. V besedi in tudi nazorno ob posameznih čudovitih primerkih žlahtnih drevesnih vrst, ob katerih se ustavljali,je nam skušal približati pomen tega naravnega bogastva, njegovega ohranjanja, tako gozda, celotne narave kot tudi kulturne dediščine, posebno tudi značilne kozjanske domačije. Obogateni za nova znanja oziroma zavedanja, smo prispeli do vznožja Svetih gor, ki je bil tudi cilj tokratnega pohoda. Zaradi svoje lege in bogate duhovne zgodovine so Svete gore častitljiv kraj. To je skupina petih cerkvenih svetišč, ter obisk teh je že od leta 1265 stara znamenita božja pot Slovencev in Hrvatov. Po strmem pobočju nas do svetišč pripelje pot, ob kateri so leseni kipi križevega pota, delo kiparja Staneta Jarma.
Peš hojo smo tu zaključili, saj nas je v Gostišču Kocjan v Stari vasi že čakala bogata martinova pojedina. Dan smo nadaljevali v veselem planinskem druženjem s plesom. Vmes pa je nas tudi tokrat nasmejala dramska skupina z Martinom, ki je na svojstven način uprizorila krst vina. Naši planinski vinogradniki pa so tudi letos dali v oceno svoj pridelek posebni komisiji, ki je najboljšim svečano podelila priznanja za najbolje ocenjena vina
Spet smo preživeli čudovit pohodniški dan ob spoznavanju naše naravne in kulturno etnografske dediščine ter v prijetni hoji v sončnem dnevu. Odšli smo z občutkom hvaležnosti našim gostiteljem, ki nam pripravili tako pester in bogat dan.

34. POHOD "PO POTEH BREŽIŠKE ČETE"

 Šel bom v goro, planike nabral

 in jih prinesel v dolino nazaj.

 Tri bele cvetke, troje oči,

 vsaka za lep spomin.

 Prvo prinesem mami, stara ji dlan drhti,

 drugo sestrici mladi, jutri se omoži.

 Tretjo prinesem zate, čuvaj mi jo skrbno,

 naj te spominja name, če me nazaj ne bo

To prelepo pesem so mlade šolarke čutno zapele na proslavi v počastitev padlim borcem Brežiške čete. Dvajseterica mladih pogumnih fantov, borcev Brežiške čete, katerih imena so vklesana v kamen spomina naše zgodovine, se nikoli ni vrnila nazaj v dolino. Sovražnik jih je zaradi izdaje obkolil v Kunejevem hramu na Gorjanah nad Poklekom. Nekaj borcev je padlo, ostale pa je sovražnik odpeljal in ubil kot talce v Mariboru. Brežiška četa je bila ustanovljena 28. oktobra 1941 z namenom, da bi preprečila ali vsaj otežila izseljevanje Slovencev iz Posavja v različna taborišča in naseljevanje tujcev na njihove domove. Nemški okupator je leta 1941 izgnal iz mesta in okolice 17.259 ljudi in na izpraznjena mesta naselil kočevske Nemce in priseljence iz Besarabije. Občina Brežice si je izbrala datum ustanovitve za svoj občinski praznik, v znamenje spoštovanja do domačinov, padlih fantov in oživila odločilne mejnike naše zgodovine. Planinski pohod mimo spominskih obeležij, katerega se vsako leto udeležujemo tudi planinci našega PD Pošte in Telekoma LJ, pa ohranja spomin na svetle dogodke preteklosti in spoštovanje do njihovih pogumnih dejanj, hkrati pa pohodniki lahko uživamo v hoji po vsako leto malo drugače speljani pohodniški poti.

Pohod je tradicionalen, to leto je bil že 34. Tudi tokrat se je v lepem vremenu v Pečicah, pred spomenikom v spomin padlim borcem in žrtvam fašizma tega področja, zbralo veliko ljudi in pohodnikov. Kratka proslava s kulturnim programov v počastitev padlim borcem, je obudila spomin na tiste težke čase naše zgodovine, ki so se s svojimi krvavimi dogodki tako zarezali v našo preteklost in brez pogumnega odpora proti zavojevalcem ne bilo mirne sedanjosti naše majhne države. Sledil je množičen pohod pohodnikov, planincev, ki smo resnično uživali v lepotah krajine v sončnem sobotnem dnevu. Kolona pohodnikov je krenila po poti , ki se je mehko vila skozi gričevnato pokrajino, skozi gozdove, katerih drevje že oblečeno v svojo prelestno tančico jesenskih barv. Pohodniki smo se le za krajši čas ustavili pri Kunejem hramu, mestu, kje je zaradi izdaje ta četa doživela tragičen konec komaj mesec dni po svoji ustanovitvi, o čemer priča tudi spominska tabla na steni zidanice. Gostoljubni domačini so nas tu pogostili, prireditelji pohoda pa nam prikazali v sliki in besedi kratko delovanje Brežiške čete in njen pomen. Kolona pohodnikov se je od tu obrnila nazaj proti zahodu, zavila po kolovozih nad Gorjanami do Železnega, prečkala cesto Podsreda-Senovo, se povzpeli do odcepa ceste za grad Podsreda in po gozdni poti mimo Golega nazaj v Pečice. Tu domačini iz Pečic pohodnike pričakali s pestro izbiro domačih jedi in pijače, ter pogostili s partizanskim golažem .

Lep sončen dan smo zaključili v prijetnem vzdušju druženja z našimi Brežiškimi planinski prijatelji ter drugimi udeleženci pohoda.

TEK ZA UPANJE_ 2010: »Zaveži za življenje«

 Sobota, 25. september 2010

"TA SVET JE LEP,

ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ,

TA SVET JE LEP,

ČE NEKOGA RAD IMAŠ,

ČE STISNEŠ ROKO KOMU,

KI GA KAJ BOLI.

TA SVET JE LEP,

ČE SI ČLOVEK DO LJUDI"

Europa Donna, Slovensko združenje za boj proti raku dojk, povezuje več kot 2100 članic in članov v samostojni, neprofitni organizaciji civilne družbe v boju proti raku dojk. Od leta 1997 osvešča slovensko javnost o najpogostejši maligni bolezni žensk – raku dojk ter stoji ob strani mnogim bolnicam in njihovim družinam.  

Tudi letos  je združenje organiziralo tradicionalni, že sedmi »Tek za upanje«, ki poteka pod sloganom »Zaveži za življenje« in predstavlja uvod v rožnati oktober, mesec boja proti raku dojk. 

Vsako leto je poslanstvo teka tudi zbiranje sredstev, ki bolnikom omogočajo boljše in krajše zdravljenje in kakovostnejše bivanje v bolnici.

 Tako kot pretekla leta smo se letos člani   Bojana, Andrej, Stane, Ani, Zora, Ruža, Irena… iz Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana udeležili te humanitarne prireditve. Žal je letošnji »Tek in hojo za upanje« zaznamoval tudi dež, vendar tudi bolezen ne izbira vremena! Zato smo  še toliko bolj ponosni, da smo sodelovali v humanitarno rekreativni prireditvi, ki se jo  je  skupaj  udeležilo približno 350 udeležencev, ki so s svojo hojo in tekom podprli delovanje humanitarne organizacije.

 

S štartnino in podporniki v dogodku, je  Europi Donni  uspelo zbrati nekaj več kot 3.000 evrov, ki jih bo namenila  za nakup medicinske  opreme, ki bo izboljšala in olajšala bivalne razmere in zagotovila uspešnejše zdravljenje  onkološkim bolnikom v Celju, Mariboru, Novi Gorici in Ljubljani.

http://picasaweb.google.si/immirena805/EUROPADONNA_2010#